Moje razmišljanje

V iskanju samega sebe sem veliko časa porabil za iskanje odgovorov na vprašanja: od kod prihajam, kdo sem in kam potujem?

Ugotovil sem, da dokler iščeš odgovore zunaj sebe, v resnici stopicaš na mestu. Šele ko začneš raziskovati sebe, vidiš, da je tvoja pot natančno vodena in da nič ni slučajno, ter da je tvoje življenje posledica tvojih misli- zavedno ali nezavedno. Začenjaš prepoznavati dvojnost, ki se manifestira v tem fizičnem materialnem svetu, ki pa je v resnici iluzija ob enem pa možnost hitrega napredka in učenja na duhovni ravni. Vsak človek ima čut, ki mu je dan od Boga, da točno ve, kaj je dobro in kaj je slabo. Spreminjanje vzorcev slabega v dobro, ki je ob enem brezpogojno, se pravi, da tudi to dobro ne škodi nikomur, je spreminjanje sebe v boljšega človeka. S spreminjanjem svojih slabih misli, navad in dejanj se približujemo dobremu, v prenesenem pomenu se približujemo Bogu. To pa vem, da ni enostavno, kajti na začetku težko ločiš dobroto ega od dobrote resnice višjega jaza. Resnica pa je relativna in je dojemanje življenja na nivoju frekvence zavesti, ki jo poseduješ. Dvig zavesti ti prinesejo tiste misli proti katerim se boriš in jim ne dovoliš, da preidejo iz področja vidnega, občutenega, slišanega, tipnega, vonjavega. To so naši čuti, preko katerih se ustvarjajo čustva, ki te zapeljujejo v sladkosti in grenkobo življenja ujetega v materialni podobi bivanja. Takrat, ko si pripravljen sprejeti možnost, da obstaja sila, višja inteligenca, modrost, ki je nad dobro- slabo in jo imenuješ najvišje dobro, se iztrgaš iz vzorcev vsakdanjika, začutiš mir, v njem pa ljubezen do sebe- ko pa občutiš to ljubezen, jo lahko čisto daješ ljudem okoli sebe. Takrat hodiš po poti naravnih zakonov v sobivanju z vsem, kar ima življenje, to pa je nenazadnje tudi kamen. Interpretacija duhovne izkušnje ostane živa, če jo v življenju poskusimo uporabljati, ne pa, da jo vzamemo kot zakon, po katerem bi se morali ravnati- pa se ne. Lepa prispodoba je školjka, ki iz zrnca peska naredi biser. Človek se raje oprijema nedela in uporablja laž za resnico, raje prelaga odgovornost za svoja dejanja na druge in se slepi z utvaro, da je Bog ne mara. Ozaveščanje tega dejstva je lahko naporno- odvisno od človekove navezanosti na laž. Tisti, ki je že ozaveščen, bo za takega človeka molil, ga blagoslavljal in ga ne bo obsojal. Tako mu lahko pomagaš, da sam uvidi in preide problem. V laž ujet človek navadno ne razmišlja o posledicah in rešuje samo trenutni nelagodni položaj. Misli pa se manifestirajo in materializirajo.  Negativne misli pritegnejo: zamere, sovraštvo, ljubosumje, prekletstvo, nesreče, blokade v življenju in na koncu  bolezen.

Pozitivne misli pa pritegnejo harmonijo, ljubezen, srečo, veselje, potrpežljivost, spoštovanje, mir, modrost in zdravje. Možnost, da se odločiš, pa imaš sam v svojih rokah. Temeljna resnica v univerzumu je duh neskončne ljubezni, ki ima neizmerno moč, ki je v ozadju vsega, ki vse oživlja in se izraža v vsem in skozi vse. Princip, iz katerega je vse izšlo in iz katerega vse nenehno izhaja. Če ima človek težave, ki se kažejo z kakršnjokoli boleznijo, se mora potruditi, da doseže lepši in pozitivnejši um, kateri mu bo odprl tudi srce (opuščanje, oproščanje, priznanje lastne krivde). Energija in svetloba sta um vesolja. Na poti duhovnosti je zelo pomembno ozdraviti vzorce, ki prihajajo od staršev, starih staršev in prednikov. Te vzorce veliko lažje uvidite, če se opazujetev vaših dejanjih in poskušate občutiti, kaj je v danem trenutku del vas ali pa del vzorca, ki ga prenašate v svoje življenje. V vzorcih ne začutimo sebe, to pa povzroča nemir in strah. Strah zaposli um, ta pa povzroči napetost v telesu in izgubo energije. Verjamite, da ima vsak od nas kot kreativni podaljšek Boga, v sebi krativno moč, ki mu je bila podeljena in se izraža kot kreativni izraz ljubezni ljubečega Boga. Šele takrat, ko smo pozitivni in premagamo strah, smo na poti, da dosežemo tisto, za kar smo bili ustvarjeni. Išči, dokler ne najdeš tistega, kar lahko narediš najboljše, za kar te nihče ne more dovolj plačati, za kar bi sam rade volje plačal, če bi imel ta privilegij, da bi to počel- potem to počni z vsem kar je v tebi. Tudi za neverujočega preprosto iskrenega človeka leži končni vir sreče v lastni duševni naravnanosti.

Gorazd Babič, terapevt